Samooskrba, potreba ali luksuz?

V današnjem svetu materialnega obilja se le redki sprašujemo, če ima sploh še smisel razpravljati o samooskrbi. Dejstvo, da v Sloveniji stopnja samooskrbe zadnjih pet let praviloma upada, se kaže predvsem v uvoženem medu, jajcih, žitu in zelenjavi, medtem, ko se zgolj v proizvodnji mesa kaže povišanje(RSSU, 2017). Pa saj je povsem enostavno. Večina ljudi za pridelovanje lastne hrane dandanes enostavno nima časa. Ker gospodarstvo stremi k hitremu dobičku je ponudbe in njene raznolikosti na tem področju kar preveč. Zraven službe je hobi, kot je kuhanje, kaj šele vrtnarjenje, kaj hitro postavljen na stranski tir, saj za to mladi in na polno zaposleni državljani modernega sveta enostavno nimamo časa, sploh pa se pri vsej tej izbiri sploh nima smisla truditi v kuhinji in konkurirati izurjenim kuharjem. Agrikultura je panoga zase, posameznik pa je postavljen pred bridko dejstvo, saj poznavanje lastne hrane zahteva kar nekaj energije in časa, česar pa imamo vse manj. Res je, da postaja vedno bolj popularno urbano vrtičkarjenje, pa tudi država subvencionira prevzeme kmetij, razvoj kmetijstva in podeželja. Tukaj pa postane očitno tudi povišanje samooskrbe z mesom, živinoreja se na malo kmetom računsko ne izide, obstanejo le tisti, ki presedlajo na masovno proizvodnjo blaga. Vendarle pa o samooskrbi, samo-zadostnosti in podobnih pojmih nihče ne upa preveč govoriti. Svetovna ekonomija pač potrebuje nezavedne, naivne in ubogljive pridne ”potrošnike” prezaposlene, da bi postavljali vprašanja o izvoru zaužite hrane. No, mi si jih nenehno. Ugotovili smo, da nismo edini. Z mednarodnim projektom GEAgora smo na ulicah Slovenije, Francije in Italije debatirali o globalnih in lokalnih problematikah, med drugim smo se dotaknili tudi teme ”samo-oskrbe”. Delili smo svoje izkušnje, dobre prakse, med katere štejemo skupnostni sadovnjak, učne vrtove, delavnice permakulture in tudi samo-skrbe. Zavedanje, da vzgajanje lastne hrane zahteva določeno stopnjo poznavanja okolja, narave kot tudi kemije in fizike. predvsem pa časa, marsikoga odvrne, da bi to počel. Sami poskušamo s praktičnimi predstavitvami prikazati možnosti vzgoje hrane na omejenih površinah, s pomočjo posod in loncev, v katerih rastline z malo pomoči uspevajo enako kot na prostem. Ozaveščamo o pomembnosti hranil v zemlji, in alternativ pesticidom za vzgajanje hrane na balkonih, omejenih manjših mestnih vrtovih ter drugod, kjer je pridelava hrane tako ali drugače otežena. Samooskrba je pojem, ki se nenehno pojavlja v naših mislih, čeprav se zavedamo, da od resnične samooskrbe še hitro ne bomo živeli. Za to skrbi mednarodna trgovina in multinacionalke, ki nam ponujajo cenejšo hrano od možnosti, ki jih imamo za lastno vzgojo ali nakup lokalne zdrave prehrane.

Če želiš izvedeti več o samoskrbnih praksah, nas spremljaj na FB in spletni strani. V okviru projekta #skrbZa bomo predstavili različne dobre prakse s področja vrtnarjenja, samooskrbe in na splošno pobud za dobro počutje in bolj izpopolnjeno življenje.

Projekt Skrb za sobitja, za zemljo in pravična razdelitev je financiran s strani programa ESE (Evropska solidarnostna enota).

 

–          Statistični Urad Republike Slovenije, Najnižje stopnje samooskrbe v letu 2017 izkazovale bilance svežega sadja (21 %), zelenjave (39 %) in meda (45 %),  https://www.stat.si/StatWeb/news/Index/7468, spletni vir 2017

Avtor: Jure Urekar